Vprašanje svobode

Vas je bilo kot otroka kdaj strah pred cepljenjem?

Mene je bilo. Zelo. Vsako jutro, ko sem prestopila prag OŠ Tončke Čeč, sem s strahom pogledovala proti zbornici, ali niso morda vrata odprta in tam stoji medicinska sestra z veliko črno torbo in iglami, ki so pripravljene za nas. In tako leta. Do tistega dne, ko sem se cepljenju uprla. Jokala sem na ves glas. Kako so se odzvali sošolci? Ne, nobenega razumevanja ni bilo. Zasmehovali in zbadali so me vsepovprek. Pritegnila jim je še razredničarka, ki me je razglasila za “razredno boječko”. Vsemu skupaj je konec naredila ravnateljica, gospa Pavlič, ki me je razumevajoče stisnila v objem, kjer sem se pomirila, medicinska sestra pa me je cepila. Kdo ve, ali je bilo zaradi burnega odziva tisto cepljenje bolj obzirno, kot sem ga bila vajena iz predhodih tretmajev. Tega se, iskreno, ne spomnim več.

V začetku marca lani sem si privoščila potovanje na Florido, z ekipo krasnih punc. Ko smo odpotovale, smo že vedeli za novi koronavirus. Nismo pa vedeli, niti slutili, kaj bo iz tega nastalo. Ko smo se 14. marca vrnile, svet ni bil več isti, kot je bil prej. Spomnim se, da me je mož prišel iskat na letališče, a me ni objel v pozdrav. Sledila je velika praznina. Vse se je ustavilo. Eden iz gospodinjstva je šel dvakrat na teden v lokalno živilsko trgovino. In tako mesece. Bili smo doma. Mesece nisem šla obiskat staršev, ker sem se bala zanje. Številni so se znašli v stiski, brez zaposlitve, brez posla. Staršem šolajočih otrok ni bilo lahko, otrokom samim tudi ne. Sprva je sicer bilo kar veliko nekakšnega entuziazma. Moj izziv je bil preseliti funkcije odvetniške pisarne domov in si omogočiti delo (tudi) od doma. Izkazovanje navdušenja nad tem, kako stvari vseeno delujejo. Kaj nam pa manjka – imamo streho nad glavo, elektriko, internet. Medsebojno prepričevanje, kako uspešno in učinkovito je delo od doma. Hoja na lokalni hrib vsak dan. Tako, da poznaš vsak kamen in vsako vejo na poti. To pa je bilo v glavnem tudi vse. Življenje se je zelo zožilo in se vsak dan recikliralo. Po obdobju začetnega optimizma je nastopilo stanje, ki ga lepo ubesedi izraz zoom-fatigue.

Osebno sem komaj čakala, da bo cepivo. Da bo nočne more konec. Nadvse me je presenetilo, ko smo marca 2021, v ožji skupini in na daljavo, poslušali predavanje izkušenega zdravnika z naslovom Proticepilni lobi. Predavanje je pravzaprav govorilo o tem, kakšen je pomen cepljenja proti nalezljivim boleznim. Predavatelj je živo prikazal primere preteklih epidemij oziroma pandemij (na primer španska gripa) in kako so se borili proti njim. Bolj malo ali nič pa je povedal o proticepilnem lobiju. Po zaključku predavanja sem ga zato želela vprašati, ali resnično meni, da bo problem, da se ljudje ne bi cepili, ko bo cepivo enkrat na voljo. Takrat je bil glavni problem pač to, da cepiva ni na voljo za vse. Tako se je vsaj zdelo. Žal mi ni uspelo zastaviti vprašanja, beseda je bila dana le tistim z medicinsko izobrazbo, ki so verjetno šteli za bolj poklicane razpravljati o tej temi.

V času, ko cepiva še ni bilo, mi niti na pamet ni padlo, da se ljudje ne bodo hoteli cepiti. Niti to, da cepljenje proti novemu koronavirusu ne bo obvezno.

Takoj, ko je bilo mogoče, sem se cepiti tudi šla. Takrat sem lažje zadihala, ne skrbi me več toliko, da bom zbolela ali da bom okužila druge.

Kmalu po cepljenju smo imeli letno skupščino Odvetniške zbornice Slovenije. Šla sem, veselila sem se srečanja s kolegi. Ni isto, udeležba je bila skromna in maske na obrazih, a vendar. Pred vstopom v prireditveno dvorano sem si privoščila kavico. Natočil mi jo je prijazen uslužbenec kongresnega centra, gospod srednjih let. Masko sem snela, da bi lahko popila kavo in ob tem sem rekla, da sem cepljena. Sočutno me je pogledal in rekel: “so vas prisilili zaradi dela, kajne”? Nisem mogla verjet… Rekla sem – ne, niso me prisilili. Gospod, vas je strah cepljenja? Česa vas je strah? Bilo mu je nerodno. Rekel je – ne vem, slišim vse sorte, pa ne vem, kaj naj si mislim…

Ljudje ne zaupajo farmacevtski industriji? Ne zaupajo državi, da bo uspela prepoznat in obvladat politike, ki uveljavljajo interese farmacevtskih družb in trgovcev s farmacevtskimi proizvodi? Ali pa je ta “ne” zgolj način, da sicer nemočni ljudje pokažejo in uveljavijo svojo moč, pa čeprav v končni posledici morda v lastno škodo? Poenotenje v skupnem boju?

Pred kratkim sem gledala slovenski film, ki je nastal pred 40 leti. Nasvidenje v naslednji vojni. Film so renovirali, da se bo ohranil, saj gre za kulturno dediščino. Ob tej priložnosti so ga ponovno predvajali. Film prikaže, kako deluje vojna. Kako v vojni deluje psiha ljudi. Nasilje, smrt, groza… glavni junak opazi, morda za trenutek zastane, a gre naprej. Z distance pripomni, da se je takrat vojna zdela smiselna, poenotila je moške v njihovi energiji (približno po spominu, točnih besed si nisem zapomnila). In zanimivo – udeležence na pragu zmage skrbi, kaj bodo počeli po vojni…

Tudi boj s koronavirusom je neke vrste vojna. Strokovnjaki menijo, da bomo v tej vojni uspešni, če bo precepljen zadosten delež prebivalstva. Zaenkrat se je cepilo 44% prebivalcev Republike Slovenije.

Je takšen rezultat res presenetljiv? Glede na to, da cepljenje ni obvezno, niti ne. Vprašajmo se – koliko avtomobilistov bi sklenilo zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti, če to zavarovanje ne bi bilo obvezno? Čeprav tudi to zavarovanje služi tako zaščiti lastnih interesov avtomobilista, kot tudi zaščiti tretjih – žrtev prometnih nesreč?

Sama sem se cepila zato, ker se veselim, da lahko v živo sprejemam stranke v svoji odvetniški pisarni, da lahko v živo izvajam mediacije, grem tudi čez mejo, če želim – skratka, živim skoraj normalno. Zelo si želim, da bi lahko tudi predavala spet v živo, v dvorani, ne le preko ekranov. Vprašanje cepljenja se mi v danih okoliščinah predstavlja kot vprašanje svobode, osebne in kolektivne. In pa – zaupam znanosti!